Prispevek bralca: V mesecu juniju se je na sami meji našega počitniškega naselja, točneje v hotelu Kempinski, mudil John Malkovich. Fotografija priljubljenega igralca skupaj z generalnim managerjem hotela je zaokrožila po hrvaških (in nekaterih slovenskih) medijih. Kmalu po omenjenem obisku je s predstavo Glasbeni kritik nastopil na 70. Ljubljana Festivalu. Ker je bilo v tem dolgem in vročem, prevročem, poletju kar precej časa, ko smo se v čakanju na večerno osvežitev (ki večinoma to ni bila) lahko prepustili mislim, sem se spominjal raznih filmov, v katerih je nastopil. Če bi moral iz vse te množice izpostaviti le nekaj njegovih vlog, bi težko izpustil nepridiprava Basieja, ki v najbrž najlepšem filmu Stevena Spielberga Cesarstvo sonca (Empire of the Sun, 1987) po okupiranem Šanghaju vodi tedaj še mladega Christiana Balea, pa nedavno vlogo Janeza Pavla III v estetsko dovršeni in politično nekompromisni miniseriji pod režisersko taktirko Paola Sorrentina Novi Papež (The New Pope, 2020). Pokojni Bernardo Bertolucci ga je angažiral v svojem filmu Čaj v Sahari (The Shelternig Sky, 1990), kjer je zaigral ob trikratni nominiranki za oskarja Debri Winger. Seveda, našteval bi lahko do onemoglosti, ampak ta prispevek ni namenjen toliko Malkovichu, kot Savudrijskemu polotoku in presenetljiv dejstvih povezanih s filmskim ustvarjanjem na njem.
Okolica našega počitniškega naselja se je v središču filmskega sveta znašla že veliko prej, točneje v drugi polovici 70. let, ko je ameriški režiser Sam Peckinpah, že pozno v karieri, snemal svoj prvi vojni film. Železni križec (Cross of Iron, 1977), ki ima danes skoraj kultni status, je bil v ZDA sprejet zadržano, nekaj več uspeha je ta britansko-zahodnonemška koprodukcija požela na stari celini. Film je bil večinoma posnet na Hrvaškem in v Sloveniji (med drugim v portoroškem hotelu Palace), pri snemanju je sodelovalo tudi nekaj takrat znanih imen z domačih platen (npr. Slavko Štimac, ki je bil obupno slabo sinhroniziran v angleščino in Demeter Bitenc), sicer pa so glavne vloge odigrali James Coburn, Maximilian Schell, James Mason in drugi. Jugoslavija je bila dokaj pogosta snemalna lokacija za ameriške filmarje, sploh zaradi nižjih stroškov povezanih s produkcijo. V Istri je bil tako skoraj v celoti posnet film Kellyjevi junaki (Kelly’s Heroes, 1970) s Clintom Eastwoodom, Tallyjem Savalasom, Donaldom Sutherlandom in velikanom ameriške komedije Donom Ricklesom. Seveda ne moremo mimo legende filmskega sveta Orsona Wellesa, ki je bil pogost gost Jugoslavije, tako delovno kot zasebno.

Kar zadeva Crveni Vrh, je film Železni križec zanimiv v scenah, ki so bile posnete na Veliki Stanciji (oz. Vili Cesare). Slednja je na posnetkih lepo vidna in prepoznavna, kakor tudi njena okolica (vrt pred vilo in to, kar sta danes večinoma makija in borov gozdiček, tedaj pa še neporaščena pokrajina). V filmu se okoli Stancije vrstijo prizori bitke in v nekem trenutku del zidovja zagori; gre za zahodno gospodarsko poslopje, ki se dviga na naši desni, če se vili približamo po makadamski poti, ki vodi od spodnje asfaltirane ceste proti Savudriji. Prepoznaven prizor je tudi, ko vojaški tovornjaki vozijo med lovorjevim drevoredom – gre za makadamski kolovoz od Stancije proti Savudriji (na starih zemljevidih imenovana Strada degli Alberi). Jugoslovanska ljudska armada je za potrebe produkcije obljubila vojaška vozila in orožje, med drugim tanke T-34 in Zastavine strojnice M53s. Pozorno oko bo med opazovanjem vojaških vozil lahko zasledilo nedoslednost, saj se na določenih posnetkih lepo vidijo registrske tablice JLA (zgodba filma je namreč postavljena v čas 2. svetovne vojne, na vzhodno fronto). Zanimivo pri tem je morda še dejstvo, da je bila v času snemanja JLA dejansko še vedno naseljena na Veliki Stanciji (šlo je za radarsko postajo), saj so se vojaki v novo poslopje malce bolj zahodno od vile preselili šele proti koncu 80. let. (Tam sedaj radarski nadzor izvaja Hrvatska ratna mornarica-HRM, na kar nas opozarjajo table v okolici.)

V bližini Crvenega Vrha so torej že hodila znana imena velikega platna, in ko se boste naslednjič sprehodili do Velike Stancije, se spomnite tudi na ta del zgodovine našega počitniškega kraja.

Žiga Šmidovnik