Mnenje bralca: K pisanju prispevka sta me spodbudili vedno slabša okoljska situacija in trenutna energetska kriza. Na tem portalu lahko večkrat zasledimo pozive k obrezovanju prekomerno zaraščenih parcel, vej, ki segajo na javne površine ali k sosedu, in tistih, ki naj bi omejevale razgled na morje in podobno. Tovrstni pozivi napeljujejo k misli, ki je vsaj tistimi od nas, ki smo doma v mestih, še kako prepoznavna – da je namreč za večino ljudi zelenje le potrošno okrasje, lahko nadomestljiva roba, brez pravega pomena, razen estetskega. Bojim pa se, da bi morali tovrstne zgrešene ideje preseči, jih opustiti, in, namesto vej, njih – torej te ideje same – odvreči v zabojnike na deponijah.

Če se na Crvenem Vrhu zvečer sprehodite po naselju, boste bržkone zaslišali značilno brnenje klimatskih naprav. Vedno več in več jih je, vedo dalj časa so vključene. Razumljivo, bi rekli ob teh vročinskih valovih. Za hip pustimo ob strani ugibanja, na kako nizko temperaturo jih je večina nastavljenih, in se zazrimo raje v nepremičnine, katerih fasade krasijo. Že nekje od devetdesetih let dalje, torej v času gradbenega razcveta, ki je naselje manjših in nižjih počitniških hišic spremenil v zbirko nametanih visokih blokovskih konstrukcij brez poenotene višine in vsaj malo diskrecijske razdalje do bližnjih sosedov, se pojavlja težnja po čim večjem izkoriščanju parcel za pozidavo. Nepremičnine so neredko velike skoraj natanko toliko kot parcela, na kateri stojijo. Prostora za vrt ni, s tem pa tudi ne za zelenje, ki bi pripomoglo pri hlajenju stavbe in tudi okolice. Če takšna novejša nepremičnina že ima nekaj prostora, je ta večinoma v celoti obložen s kamenjem (kamnite terase, kamniti dovozi za avtomobile, druge konstrukcije iz kamna), ki vpijajo toploto in jo potem oddajajo še dolgo po sončnem zahodu. Mar ni tudi to nezaželen poseg na sosedovo parcelo? Ker si je nekdo pozidal in uredil parcelo tako, da vpija in oddaja toploto, s tem vročino oddaja tudi v bližnji prostor, torej sosedom (tako kot tiste osovražene veje, o katerih tolikokrat poslušamo). Kar težko si je predstavljati, da bi nekdo potožil sosedu, naj odstrani kamenje s svoje parcele, naj demontira kamnit dovoz, naj pri 35 stopinjah malce manj peče na žaru v svojem kamnitem vrtnem kaminu. Pri čemer pa gre za enormno razliko v učinku na okolje. Veja namreč ne škodi nikomur (razen tistim s prekomerno občutljivimi estetskimi merili), ravno obratno, pomaga pri ohlajevanju. Kamenje pa samo segreva in spodbuja sosede, da še sami posežejo po klimatskih napravah. Se vam zdi trditev ekstremna? Prav tako, kot se meni zdijo ekstremni vsi ti nenehni pozivi k odstranjevanju in obrezovanju zelenja. Namesto, da bi čez dan preživljali popoldanski počitek v senci svojih dreves, ga večina preživlja za tesno zaprtimi vrati klimatiziranih hiš. Krasno uživanje poletja. Kaj zato, če se naselje ne hladi tako kot včasih, ko je bila gostota pozidave veliko manjša, vrtov okoli hiš pa veliko več, saj se lahko vendar poskrijemo za štiri stene in porabljamo elektriko.

Morda bo vse dražja cena elektrike vendarle povzročila tudi miselni premik pri tem, kaj pomeni vrt in kaj pomeni zelenje. Včasih dobivam občutek, kot da smo v vseh teh letih, ki jih označujemo za leta silnega tehnološkega napredka, pozabili na to, da se je treba tudi v vsakodnevnem življenju prilagajati razmeram. Mi pa neutrudno trmarimo, kot da niso poletja dosti bolj vroča kot včasih, kot da je elektrika samoumevna in zastonj, kot da s posegi glede zelenja ne moremo izboljšati kakovosti bivanja in lajšati vročinskih valov. Kot da so rastline okrasna potrošna roba, kot da na videz lepo položeno kamenje vsepovsod ne otežuje problema. Bolj kot bomo vztrajali pri našem prepričanju, da smo okolju superiorni, toliko bolj bomo čutili udarec, ko bomo pristali na realnih tleh. Pri sosedih Italijanih so v javnih stavbah že uvedli omejitve pri hlajenju in ogrevanju prostorov, ki določajo, da je najnižja dovoljena temperatura hlajenih prostorov 27 stopinj, najvišja dovoljena temperatura ogrevanih prostorov pa 19 stopinj. Z zelenjem, ki bi ga nekateri najraje izrinili s Crvenega Vrha, bi lahko bistveno prispevali k znižanju temperature v samem naselju. Če se kdaj sprehodite po cesti na Lauro in zavijete na cesto, ki po hribu navzgor vodi do ruševin cerkve Sv. Petra, lahko že takoj, ko se za nekaj metrov oddaljite od naselja in približate začetkom oljčnega nasada, občutite izrazit padec temperature. Včasih, ko je bilo naselje dosti manj pozidano, ko so bili okoli hišic še vsaj minimalni zeleni pasovi in še veliko nezazidanih parcel, se polaganje kamna ni toliko občutilo kot sedaj, ko skoraj ni več nepozidanega centimetra.

Zato velja moj poziv vsem: ozelenjujte! Čim več. Pogledi na morje ne bodo pomagali nič, če jih ne bomo mogli uživati zunaj. Ne prispevajmo k ustvarjanju betonske džungle še sami, kajti za to bodo na žalost poskrbeli raznorazni gradbeni projekti v neposredni okolici. Sam se spomnim, ko sem še kot otrok opazoval mladinske delovne brigade, ki so konec osemdesetih let sadile borovce tam, kjer je danes igrišče za golf (torej za glavno cesto Crveni Vrh-Alberi). Tisti majhni borovci so zrasli v lepa drevesa in kar nekaj jih je preživelo do danes, ker so se planerji odločili, naj ostanejo. Vendar pa ni več tistih prostih širjav tam zadaj, kjer smo se otroci lahko brezskrbno potikali, raziskovali, uganjali norčije, niti ni več tistih skrivnostnih vkopanih garaž jugoslovanske armade, ki so bile ravno tam, v tisti goščavi, ki so nas tedaj tako pritegovale in vabile. Tam sedaj ne moremo več hoditi, izjema je le majhen park zraven igrišča. Za sprehajanje nam je ostala prometna glavna cesta, brez pločnika in do nedavna tudi brez hitrostnih ovir. Rešimo torej vsaj to, kar lahko reši vsakdo izmed nas: nas zrak, naše sence, naše nižje temperature. Zakaj imam okoli hiše zelenje? Zato da diham, zato da mi ni treba umetno ohlajevati prostora, zato da imam vsaj občutek, da sem (še vedno) v naravi. Ozelenjujte! Ohladimo naselje!

Žiga Šmidovnik