Plavalna sezona se je začela. Morje na piranski boji trenutno kaže temperaturo 25 stopinj, ker pa je na dnu voda še zelo hladna (dobrih 16 stopinj), bo prvi veter premešal morje in nekoliko ohladil tudi površino.

Toplo morje pa na začetku kopalne sezone pod Crvenim vrhom vsaj na pogled n prav čisto. Predvsem v popoldanskem času, ko se voda najbolj pogreje, je na pogled motna, v obalnem pasu je precej trave, srečamo pa tudi že znane uhate klobučnjake.

Čeprav zanje pravijo, da kopalcev ne ožgejo, morski biologi opozarjajo, da so klobučnjaki meduze, ki sodijo k ožigalkarjem. Kot že njihovo ime pove, imajo ožigalke, v katerih so strupi. Razlikujejo se le po vrsti strupov. Eni imajo zelo močne in človeku nevarne strupe, drugi ne. Vendar morski biologi svetujejo previdnost vsem kopalcem.

Ne dotikajmo se jih.

"Če se najprej dotakneš meduze in zatem svojih oči, te bo zapeklo. Na dlaneh pa ožiga ne čutiš, ker je koža tam debelejša," pojasnjuje raziskovalka na Morski biološki postaji Piran Andreja Ramšak. Glede meduz in drugih živali v morju priporoča, naj jih spoštujemo. "Če je le možno, se jih ne dotikajmo."

Meduza uhatega klobučnjaka se zadnja leta redno pojavlja v našem morju, in sicer ob koncu zime, ker se takrat spolno razmnožuje. "Meduza nastane pozimi, z nespolno delitvijo, imenovano strobilacija, iz mikroskopsko majhnih polipov, ki so pritrjeni na trdno podlago. Polipe tako najdemo na lupinah školjk in drugih nevretenčarjev, na umetno zgrajenih strukturah v morju, na smeteh ..." navaja Ramšakova. Polipe uhatega klobučnjaka so opazili celo na ostrigah na stebrih pomolov v Luki Koper, saj so stebri nadvse primerni za pritrjevanje.
Poleti jih ne bo več

Zakaj je klobučnjake prav zdaj opaziti v tolikšnem številu? "Ob koncu maja začnejo meduze propadati in v vodi ostanejo samo še njihovi prozorni ostanki, osrednji, najbolj čvrsti deli," odgovarja. Da bi se meduze uhatega klobučnjaka pojavljale v prihajajočih poletnih mesecih, ne pričakuje. Njihov življenjski cikel traja slabo leto. Dodaja še, da so vrste, podobne Aureliji auriti, prisotne povsod po svetu. Najti jih je bilo že veliko pred človekom. Zakaj se v zadnjih letih pogosteje pojavljajo (včasih so se enkrat na približno deset let), pa ni znano.