Medtem, ko praktično vse države v naši okolici v naslednjih dneh in tednih do popolnosti zaostrujejo ukrepe za preprečitev širjenja okužb s korona virusom, pa se pri nas stvari obračajo popolnoma v drugo smer. Po odstopu ministra za zdravje je tudi to področje mimogrede prevzel kar predsednik vlade, da gre za pretežno manj pomembno in teko rekoč nezahtevno reč. Tisti, ki so do sedaj na podlagi lastnega strokovnega znanja in izkušenj vladi svetovali, ne vedo več, ali njihova skupina sploh še obstaja, potem ko je minister, ki to ni več, izjavil, da bo prevetril sestavo te ekipe, ki jo je vlada tako ali tako upoštevala le, če so se njeni najvidnejši predstavniki strinjali z njo. Nekaj malega cvenka še imamo v luknjastih žepih in očitno smo se po načelu kamor je šel bik, naj gre pa še štrik odločili, da z zadnjimi novci poskusimo srečo še v igralnici.
Ta trenutek se še nihče ne pritožuje. Veseli december tudi letos z zamudo postaja vreden svojega pridevnika. Dnevne covid statistike vidimo kot izboljšave, čeprav so prav vsi kazalci mnogokrat slabši, kot na dan uvedbe ukrepov, ki se v tej decembrski odjugi vedno hitreje topijo. Seveda ne more nihče v naprej predvideti, kam točno nas lahko pripeljejo takšni ali drugačni ukrepi, oziroma njihovo ukinjanje, toda ali je možno, da samo mi ravnamo prav in vsi ostali narobe, ali pa je tik pred obdobjem, ko lahko zaradi prihajajočih praznikov tako ali tako pričakujemo bolj ohlapno upoštevanje predpisanih ukrepov, njihovo ukinjanje izredno slaba ideja?
Odgovor na to vprašanje bomo dobili v začetku drugega leta, ko bodo po najavi ministrice za šolstvo vsaj otroci prve triade spet v šolskih klopeh, zdravstvo pa bo povedalo, ali bomo tudi zaradi sedanjih sprememb v prihodnjem letu plačali račun z oderuškimi obrestmi, ali pa bo tokrat naša slepa kura enkrat za spremembo našla pregovorno zrno. Jaz nisem optimist, a upam, da se motim!