Prispevek bralca: Ob samostalniku poletje nas najbrž večina pomisli na morje, vročino, dopust, počitnice in podobne pojme, ki nam jih predočijo miselni valovi, če le imamo dovolj sreče, da si v toplejšem letnem času lahko privoščimo odmik od siceršnje rutine.

Osebno se mi ob besedi poletje v mislih takoj pojavi še ime Crveni Vrh, kamor zahajam že cela štiri desetletja. Crveni Vrh in poletje (kot morje in počitnice) sta postala sinonima. Žal pa tega ne morem več trditi. Čvrstost sinonima je počasi popustila, predvsem zaradi nočnega hrupa, a tokrat nimam v mislih tistega, ki nam ga pridno pošiljajo z druge strani Piranskega zaliva niti tistega, ki seva kar iz našega naselja samega, ne, govorim o drugem hrupu: o hrupu glodavcev na podstrešju!

Vse skupaj se je začelo že pred leti. Sprva je šlo za kolonijo poljskih miši, kasneje pa večinoma za podgane. Tekajo, lezejo, vlačijo material (za gradnjo gnezd), praskajo po tramovih, grizejo vse, kar je spravljenega na podstrešju, jaz pa imam čast prisluhniti tej simfoniji, za katero si lahko le predstavljam, da je vključena v turistično takso (pavšal), komunalno naknado in davek na vikend, saj bi bilo greh ne računati te nadstandardne nočne (in dnevne, tudi takrat so namreč pridne) storitve. Celoten letošnji avgust sem čistil in razkuževal tla v pregretem prostoru pod streho, si pri tem skoraj uničil dihala (močna razkužila), izgubil na hektolitre vode in si zaradi višine (ali pomanjkanja le-te) uničeval hrbtenico. Ah, ni ga čez poletne užitke! Morje, kaj je že to? V enem samem mesecu sem tako pospravil 10 (z besedo: deset) kadavrov (9 podgan in 1 poljsko miš), nekatere izmed njih že mumificirane, kakšnih 5 ali 6 pa še dokaj svežih in odstranil 4 (z besedo: štiri) gnezda. Povrhu vsega mi je ravno v zgodnjih jutranjih urah dne, v katerem pišem tale prispevek, nov glodavec (nisem še uspel identificirati, ali gre za podgano ali poljsko miš) inauguriral novo koncertno sezono.

Zdaj pa k bistvu:
Na straneh tega glasila se je o problematiki glodavcev v naselju že pisalo:
https://crvenivrh.com/novice/pomembne/podgane

V citiranem članku je družba odgovorna za deratizacijo na območju Mesta Umag podala sledeče priporočilo: »[...] vendar nam svetujejo, da bodimo le pozorni na to, da podgan ne privabljamo z neprevidno odvrženo hrano in večjih težav z nepovabljenimi obiskovalcev ne bi smelo biti.«
No, sam sem zadnji, ki bi hrano kar takole metal vse naokoli, pa tudi skupnih zabojnikov za smeti, kjer so odpadki (tudi biološki) ležali vse povprek že kar nekaj časa ni več. Glodavcev pa ni nič manj. Pravzaprav bi šel stavit, da jih je celo še več. Problem je v tem, da so podgane (in poljske miši) pač vajene zadrževanja v človekovi bližini. To vam lahko pove vsak arheolog, ki se ukvarja z neolitskimi poskusi uveljavljanja kmetovanja in postopno opustitvijo lovstva in nabiralništva; glodavci so se namreč »nenamerno« udomačili (=privadili) človekove bližine. Jasno, zaradi stalnega kopičenja hrane – torej ne glede na to, kako je »odvržena« (pri čemer seveda nepravilno shranjena hrana bolj privablja). Crveni Vrh je majhno a izredno gosto poseljeno področje, zato neizbežno pride do kolonij glodavcev.

Pri podjetju so v istem članku sporočili še, da zaradi števila ljudi in malih živali na prostem (članek je bil napisan v spomladansko-poletnih mesecih) deratizacije na javnih površinah ne smejo izvajati. To je sicer logično, kaj malo logike pa je v nadaljevanju: »[...] lahko pa to napravijo po naročilu in plačilu storitve na zasebnih parcelah.« Tako dejanje, čeprav se za hip sliši kot popolnoma logično, pa je vendarle nadvse brezplodno. Prav nič namreč ne pomaga deratizacija lastne parcele ali hiše, če se v okolici neprestano zadržujejo in množijo vedno nove in nove množice štirinožnih delavcev, ki samo čakajo, kdaj bodo spet zgrizli v naše živce.
Dejstvo je, da je deratizacija lahko uspešna le, če gre za obsežno in redno dejavnost in se ne izvaja na mikrolokacijah (zasebnih objektih). Drugo dejstvo pa je, da so prostoživeče živali v izključni pristojnosti občine ali države (odvisno od jurisdikcije), ki kot take nosijo tudi odgovornost za morebitno ogrožanje zdravja (mišja mrzlica) in škodo s strani le-teh. Mi, še točneje pa lastniki nepremičnim, smo svoje obveznosti, izhajajoče iz »družbene pogodbe« z občino, izpolnili s tem, ko smo plačali VSE (!) občinske in državne dajatve (glej drugi odstavek), in ko v naših dnevnih izvajanjih ravnamo v skladu z veljavno zakonodajo. Skrajni čas bi torej bil, da tudi Mesto Umag pristopi k izpolnjevanju svojih obveznosti do nas. Po pogovoru z veterinarsko stroko izgradnja kanalizacije (ali sploh njen obstoj) namreč ne more biti pogoj za izvajanje deratizacije.

Žiga Šmidovnik