Če vprašam vsakega izmed vas, kako si predstavljate zaključek trenutne pandemije, bi zagotovo dobil bogato mavrico odgovorov in kot se je že izkazalo, je danes nemogoče uganiti, kateri od teh bi lahko bil pravi. Ne glede na različnost mnenj, pa se bo večina dokaj hitro morala strinjati, da izrednih ukrepov, kot jih živimo sedaj, prav dolgo ne more trajati. Trenutno večina planeta živi tudi s pomočjo sveže pridobljenih kreditov, ki so jih na pleča državljanov naložile države, ker se ta trenutek to zdi najboljša rešitev. Zelo verjetno. In vse kaže, da je tole dimenzionirano na nekaj mesecev, po katerih pa je zelo težko verjetno, da virusa in vseh nevarnosti, ki jih prinaša, ne bo več. Zato bo tako ali drugače po nekaj mesecih potrebno postopno in preudarno mehčanje ukrepov na podlagi izkušenj in znanja, ki ga bomo pridobili do takrat, predvsem pa ponovni zagon vsaj tistih vitalnih delov gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti, ki bi ob nadaljnji neaktivnosti lahko dokončno propadle in morda na daljši rok povzročile še več tegob, kot bolezen sama. Predsednik Združenih držav Amerike je v zadnjih tednih na to temo izrekel nepregledno število nesmislov in pavšalnih obtožb drugih držav v želji zmanjševanja vpliva pandemije predvsem na gospodarstvo, a z enim njegovim stavkom se lahko strinjamo, ko je rekel: »Zdravilo ne sme biti škodljivejše od bolezni!« Res je. Če so karantena, izolacija in ustavitev življenja zdravilo, potem bi časovno predoziranje pomenilo stranske učinke v obliki globalnih socialnih problemov nedojemljivih razsežnosti.
Kdorkoli se v tem času odločno postavlja na stran ene in edine prave rešitve, se mora zavedati, da do sedaj še nihče ni ponudil idealne rešitve. Kdorkoli odloča o naslednjih korakih, je prisiljen izbirati med več slabimi možnostmi. »Morali se bomo naučiti živeti z virusom« je naslov članka v katerem je objavljen intervju z dr. Alojzom Ihanom, ki vam ga, tudi zaradi zmernega optimizma, ki je malo skrit med vrsticami, toplo priporočam.